Ali je Richard Dawkins ateist?

avtor Don Batten
prevod Franc Novak (ustvarjen.si)

Objavljeno: 30 januarja 2008 (GMT+10)

Posnel Matti Á, flickr.com

Ali je Richard Dawkins ateist? Seveda je; sam zase pravi, da je in zelo glasno nasprotuje veri v Boga – vendar ne v kateregakoli boga ali bogove, ampak je njegova tarča Stvarnik – Bog Biblije.¹

Toda, pomislimo, ali je Dawkins v resnici ateist?

V kaj ateisti, kot je Dawkins, verujejo (ali ne verujejo)?

Dawkins je eden od prvotnih podpisnikov Humanističnega manifesta III [angl. Humanist Manifesto III] (leta 2003).² Ta dokument, skladno z življenjskim delom Dawkinsa, navaja: ʻLjudje so sestavni del narave, rezultat nevódenih evolucijskih sprememb. Humanisti smatrajo naravo za samo-obstojnoʼ. (poudarek v izvirniku).

Če to izrazimo drugače, naš obstoj ni nič drugega, kot kozmično naključje, brez končnega pomena. Dawkins sam pravi, da živimo v vesolju, ki ʻni načrtovano, nima pomena, je brez hudega ali dobrega, nič drugega ni kakor slepa, neusmiljena ravnodušnostʼ.³

Podobno je drug ateist, profesor William Provine iz Univerze Cornel, izjavil:

ʻ… Nobenih bogov ni, nikakršnih namenskih sil, nobenega življenja po smrti. Ko bom umrl, sem absolutno prepričan, da bom popolnoma mrtev. To je čisto vse – to bo moj konec. Nobene končne osnove ni za etiko, nobenega končnega smisla življenja in ravno tako ni svobodne volje za ljudi.ʼ⁴

Življenje je torej v bistvu farsa in ko umremo, postanemo samo hrana črvom in na koncu gnojilo za hrano rastlinam. Tak je delež resničnega ateista, ki veruje samo v naravo brez nadnaravnega Stvarnika.

Kaj je za ateista smisel?

Če smo v resnici samo zapleteni sestav atomov, izhajajoč iz kozmičnega naključja, imenovanega Veliki pok, od kod torej za ateista prihajata smisel in namen? Humanistični manifest III skuša najti pomen v nekaj prijetno zvenečih besedah:

ʻIzpolnitev življenja izhaja iz doprinosa posameznika v službi človeškim idealom. … Ljudje so po naravi družbena bitja, ki najdejo svoj smisel v medsebojnih odnosih. … Delovanje v korist družbe povečuje srečo posameznika.ʼ

Toda, čemu bi kdorkoli sploh služil človeškim idealom? Če smo samo atomi, samo snov, zakaj je pomembno, če so ljudje humani ali nehumani; če trpijo ali ne trpijo; če smo v dobrih odnosih ali slabih; če smo srečni ali nesrečni? Na koncu bomo v vsakem primeru vsi postali gnojilo; čemu bi potem bilo karkoli pomembno v teh nekaj kratkih letih življenja?

In zakaj bi sploh bilo važno, če ljudje verujejo ali ne verujejo v Boga? Na koncu bomo, po ateističnih nazorih, vsi končali kot gnojilo, če verujemo v Boga ali ne. In vesolje bo, ko mu zmanjka energije, umrlo v velikem stoku; zakaj bi torej to bilo pomembno za kateregakoli resničnega ateista?

Mislim, da gospoda preveč ugovarjajo!

Dawkinsov način spreobračanja me spominja na mozoljaste mladeniške dni v internatu, ko je izgledalo, da so se tisti, ki so kadili cigarete in pijančevali (hujše je še prihajalo), zelo prizadevali, da bi tudi drugi sledili njihovemu pogubnemu in prepovedanemu vedenju. Zakaj so se prizadevali prepričati sošolce, da bi tudi oni počeli te stvari? Jim je šlo za ʻvarnost v številčnostiʼ, ker so se počutili nekoliko krive za svoje obnašanje in bi se počutili bolj varno, če bi pridobili še druge, da se pridružijo njihovemu malemu uporništvu?

Obsesivna kampanja profesorja Dawkinsa, ko poskuša prepričati druge, naj postanejo ateisti, me spominja na tiste dni. Mogoče Dawkins v resnici ne verjame, da ni Boga-Stvarnika, ampak si samo želi, da ga ne bi bilo; in če bi lahko prepričal dovolj drugih, da se strinjajo z njim, potem bi se počutil bolj varno. Je zamenjal svoje želje za realnost? Mogoče ironično, Humanistični manifest III, pravi: ʻSvoje življenje sprejemamo kot celoto in zadostno, razločujoč stvari kot so, od stvari, ki bi si jih morda želeli ali predstavljali, da so.ʼ Dawkinsove želje se pokažejo v njegovi definiciji biologije, kjer željno zanika dokaze za načrtovanje (Stvarnika):

ʻBiologija je študij zapletenih stvari, ki dajejo vtis, da so bile načrtovane z namenom.ʼ⁵

Še nekdo, ki sebe označuje za ateista, Thomas Nagel, profesor filozofije na Univerzi v New Yorku, to zapiše zelo iskreno:

ʻŽelim, da bi bil ateizem resnica in se počutim neprijetno ob dejstvu, da je nekaj najbolj inteligentnih in izobraženih ljudi, kar jih poznam, religioznih vernikov. Ne gre samo za to, da ne verujem v Boga in tudi upam, da ni Boga! Nočem, da bi Bog obstajal, nočem, da bi bilo vesolje takšno.ʼ⁶

Aldous Huxley, pisec knjige Čudoviti Novi svet in vnuk T. H. Huxleya, ʻDarwinovega buldogaʼ, je bil še bolj direkten:

ʻNobenega motiva nisem imel, da bi svet imel smisel; zato sem predpostavil, da ga nima in sem bil brez težav sposoben najti zadovoljive razloge za svojo predpostavko. Filozof, ki v svetu ne najde smisla, ni zaskrbljen izključno s problemom čiste metafizike; prizadeva si dokazati tudi, da ne obstaja noben veljaven razlog, zakaj on sam ne bi storil tega, kar si želi narediti, oziroma zakaj se njegovi prijatelji ne bi polastili politične oblasti in vladali na način, za katerega mislijo, da jim prinaša največ koristi. … Meni samemu je filozofija nesmisla v bistvu instrument osvoboditve, spolne in politične.ʼ⁷

Nič čudnega ni, da ima Dinesh D’Souza v svoji najnovejši knjigi What’s So Great About Christianity, [Kaj je v krščanstvu tako veličastnega] poglavje z naslovom ʻMamilo moralno pokvarjenih: zakaj je nevera tako privlačnaʼ.

Zdi se mi, da je Dawkins precej negotov v svojem stališču, ker čuti potrebo prepričati druge, da se mu pridružijo. Po drugi strani pa skušajo kristjani prepričati druge o pravilnosti evangelija, ker verujejo, da imajo ljudje, ustvarjeni po Božji podobi, večno usodo in da se bodo brez Kristusa soočili z res žalostno prihodnostjo.

O da, Dawkins, ki skuša opravičiti svojo ateistično ʻkrižarsko vojnoʼ, zagovarja, da je ʻreligijaʼ (s tem misli krščanstvo), slaba za družbo. Ampak s tem se posmehuje zgodovini lastne dežele, ki je vzcvetela zaradi Reformacije in Velikega prebujenja. Slednje je Britaniji prihranilo grozodejstva Robespierrove po deizmu/ateizmu navdihnjene krvoločne Francoske revolucije, ki vsekakor ni bila ʻhumanaʼ (ta beseda se pogosto pojavlja v Humanističnem manifestu III) in je zajela tudi Robespierra samega. Zato je bilo tudi suženjstvo, moralni madež človeštva, ki je prežemalo ves svet, najprej odpravljeno zaradi britanskih evangelijskih kristjanov, kot Wilberforce, v spopadu s pro-suženjsko opozicijo, ki mu je rekla, naj vere ne vpleta v politiko.⁸ Dejansko je Dawkins pred kratkim godrnjaje implicitno priznal, da je krščanstvo preželo kulturo njegove dežele, ko je sebe imenoval za kulturnega kristjana (calling himself a cultural Christian).

Omenili bi lahko tudi 200-milijonski davek človeških življenj in neizrekljivo trpljenje, ki sta ga povzročili z ateizmom navdihnjeni politični gibanji preteklega stoletja – komunizem in nacizem (Communism and Nazism). Evolucijske ideje so navdihnile tudi nedavne najstniške masovne morilce, kot so Eric Harris in Dylan Klebold, ter Pekka-Eric Auvinen.⁹ Ali Richard Dawkins tako slabo pozna zgodovino, da zares misli, da nam bi bilo bolje, če bi bili vsi ateisti? Ne verjamem tega; prav dobro je načitan.

In zakaj bi resničnemu ateistu sploh bilo pomembno, če bi nam bilo bolje ali slabše? Navsezadnje smo samo naključna urejenost atomov, ki bo končala kot hrana za rastline!

Je Richard Dawkins ateist, ali ʻmizoteistʼ?

Torej, je Richard Dawkins ateist? Izgleda, da je bolj sovražnik Boga kot pristni ateist. Zato je moj kolega, Jonathan Sarfati, izumil besedo ʻmizoteistʼ (sovražnik Boga¹⁰), ki jo je uporabil za profesorja Dawkinsa in druge fanatične nasprotnike Boga Biblije.

George Orwell je opisal to vrsto ʻateistaʼ v značaju Boza, v knjigi Down and Out in Paris and London: ʻBil je zagrenjen ateist (tiste vrste ateist, ki ne toliko, da ne verjame v Boga, ampak ga osebno ne mara)ʼ.¹¹ Zanimivo je, da v knjigi Bog kot zabloda [The God Delusion], Dawkins na dolgo piše, kaj mu ni všeč pri Bogu, v katerega ne verjame.

Dawkins se primerja s ʻHudičevim kaplanomʼ, kot je naslov zbirke njegovih esejev.¹² Toda, Hudič verjame, da Bog obstaja; še kako dobro ve, da je Bog resničen (Jakob 2,19). Biblija ga označuje kot ʻlažnivca in očeta lažiʼ (Janez 8,44); kaj je potemtakem ʻHudičev kaplanʼ? Mogoče Dawkins ni prav dobro premislil ta biblijski namig!

Če bi Dawkins zares veroval, kar ateisti domnevno verujejo, naj da noge na mizo in uživa ob steklenici viskija, ko čaka na svojo smrt, da ga črvi požrejo in bo lahko pognojil travo. S tem, ko si dviga krvni tlak zaradi ljudi, ki verujejo v Boga, se zdi njegovo početje precej nesmiselno, če je ateizem resničen. Kaj pa, če ni? Aha, tu je težava.

Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« (Psalm 14,1).